Pojdi na vsebino

Gabriel García Márquez

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Gabriel García Márquez
Portret
RojstvoGabriel José de la Concordia García Márquez
6. marec 1927({{padleft:1927|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[1][2][…]
Aracataca[d][4]
Smrt17. april 2014({{padleft:2014|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[5][6][…] (87 let)
Ciudad de México[7][4]
Poklicromanopisec, pisec kratkih zgodb, novinar, dramatik, pisatelj, založnik, pesnik pravnik, avtobiograf, scenarist, pisatelj proze, publicist, televizijski scenarist, filmski scenarist, filmski režiser, televizijski igralec
NarodnostKolumbija Kolumbijec
Državljanstvo Kolumbija
IzobrazbaUniverza v Kartagini
Literarno gibanjemagični realizem
Pomembnejša delaSto let samote, Patriarhova jesen, Ljubezen v času kolere
Pomembnejše nagrade Nobelova nagrada za književnost (1982)
ZakonciMercedes Barcha Pardo
OtrociRodrigo García Barcha, Gonzalo García Barcha
Podpis

Gabriel José García Márquez, kolumbijski pisatelj, novinar, publicist in politični aktivist, nobelovec, * 6. marec 1927, Aracataca, Magdalena, Kolumbija, † 17. april 2014, Ciudad de México, Mehika.[8]

Velja za enega najpomembnejših pisateljev 20. stoletja in najzaslužnejšega za uveljavitev literarne smeri, imenovane magični realizem. Leta 1982 je za svoje romane in kratke zgodbe prejel Nobelovo nagrado za književnost.[9]

Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]

García Márquez, znan tudi kot Gabo, velja za najboljšega svetovnega pisca na področju literarne smeri, ki se imenuje magični realizem, njegova dela pa zajemajo tudi druge smeri. Večino svojega življenja je preživel v Mehiki in Evropi, v zadnjih letih predvsem v mehiški prestolnici.

Kariero je začel kot poročevalec in urednik regionalnih časopisov El Heraldo v Barranquilli in El Universal v Cartageni. Kasneje se je preselil v Bogoto in delal za dnevnik El Espectador, nato je delal kot dopisnik iz Rima, Pariza, Barcelone, Caracasa in New Yorka.

Njegovo prvo veliko delo je bila novela Pripoved brodolomca (Relato de un naufragio), ki je izšla kot časopisni podlistek leta 1955. Govori o resnični zgodbi o brodolomu plovila kolumbijske mornarice, ki se je potopilo zaradi preobremenitve s tihotapskim blagom. Zgodba je povzročila veliko polemike, saj je bila v nasprotju z uradno različico poročila, v katerem je bila kot glavni razlog za brodolom navedena nevihta. García Márquez je tako postal persona non grata za vlado generala Gustava Rojasa Pinnile in začelo se je njegovo obdobje dopisnika iz tujine. Knjiga je bila tako objavljena šele leta 1970.

Mnoga njegova dela veljajo tako za leposlovna kot za neleposlovna; taki sta npr. Kronika najavljene smrti (Crónica de una muerte anunciada, 1981), ki pripoveduje o maščevalnem umoru, ki je zabeležen v časopisu, in Ljubezen v času kolere (El amor en los tiempos del cólera, 1985), ki delno temelji na zgodbi o dvorjenju njegovih staršev. Mnoga dela (tudi ti dve) spadajo v t. i. »svet Garcíe Márqueza«, v katerem se ponavljajo isti liki, kraji in dogodki.

Njegovo najbolj znano delo, znameniti roman Sto let samote (Cien años de soledad, 1967), je bil prodan v več kot 10 milijonih izvodov. Zgodba slika življenje odmaknjene južnoameriške vasi Macondo, kjer so nenavadni, nadnaravni pojavi prikazani kot vsakdanjost. Epsko delo, ki večdimenzionalno zajema več desetletij življenja velike družine Buendía, ni samo odličen primer magičnega realizma, ampak tudi filozofsko razmišljanje o naravi časa in izolacije, pa tudi o povsem vsakodnevnem življenju. Izjemno vrednost romanu daje izvirna uporaba magičnega realizma, še posebej pa neverjetna spretnost v umetnosti besede v španskem jeziku.

Pisanje Garcíe Márqueza pogosto vsebuje razmišljanje o koncu življenja. Mnoga njegova dela prikazujejo stara leta, smrt in pogrebe; njegov pogled v ta svet je čudovito intuitiven. Kljub temu nikoli ne podcenjuje moči življenja in ljubezni ter njune prevlade. García Márquez je znan tudi po svojem prijateljstvu s Fidelom Castrom. V preteklosti, še posebej v 60. in 70. letih, je že večkrat izrazil simpatije z nekaterimi revolucionarnimi skupinami Latinske Amerike. Kritičen je bil tudi do političnega stanja v Kolumbiji. Kljub obtožbam s strani članov kolumbijske vlade pred desetletji pa ni nobenega dokaza o njegovi odkriti podpori gverilskim skupinam kot sta npr. FARC in ELN v Kolumbiji. V začetku 80-ih let 20. stoletja je deloval v ozadju mnogih poskusov v pogajanjih med vlado in gverilci.

Pisatelj je za Sto let samote leta 1972 prejel nagrado Rómula Gallegosa, leta 1982 pa je za svojo kratko prozo in romane prejel Nobelovo nagrado za književnost.

V letu 1999 so mu odkrili limfnega raka in to ga je spodbudilo k pisanju spominov. Leta 2000 je perujski dnevnik La Republica napačno poročal o njegovi smrti. Leta 2002 je objavil prvi del avtobiografije (od načrtovnih treh) z naslovom Živim, da pripovedujem (Vivir para contarla). Knjiga je bila prodajna uspešnica v špansko govorečem svetu. 10. septembra 2004 je kolumbijski dnevnik El Tiempo naznanil nov roman Žalostne kurbe mojega življenja (Memoria de mis putas tristes, 2004), ljubezensko zgodbo, ki je bila objavljena naslednjega oktobra v prvi seriji z milijonom izvodov. Sredi leta 2012 je njegov brat javnosti sporočil, da je García Márquez zaradi starostne demence, ki jo je verjetno pospešila terapija proti raku, dokončno prenehal s pisanjem.[10]

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]

Romani

[uredi | uredi kodo]

Kratka proza, novele in zbirke

[uredi | uredi kodo]

Neleposlovna dela

[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Gabriel García Márquez
  2. ↑ Echevarría R. G. Encyclopædia Britannica
  3. ↑ Internet Broadway Database — 2000.
  4. ↑ 4,0 4,1 Archivio Storico Ricordi — 1808.
  5. ↑ http://www.latintimes.com/gabriel-garcia-marquez-dies-famed-colombian-author-and-nobel-laureate-dead-87-pneumonia-166280
  6. ↑ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  7. ↑ Record #118537601 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  8. ↑ »Umrl Nobelov nagrajenec Gabriel Garcia Marquez«. Delo. 17. april 2014. Pridobljeno 18. aprila 2014.
  9. ↑ »The Nobel Prize in Literature 1982«. Nobelprize.org. Nobelov sklad. Pridobljeno 21. aprila 2014.
  10. ↑ Urquhart, Conal (7. julij 2012). »Gabriel García Márquez's writing career ended by dementia«. The Guardian. Pridobljeno 10. julija 2012.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Gabriel García Márquez.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Gabriel_García_Márquez&oldid=6185620«